Beseda Getsemani je postala simbol za sleherno dušno bolečino. Jezus še ni prestal nobenih telesnih, zunanjih muk, in vendar je potil krvavi pot. Njegova bolečina je vsa v notranjosti, v srcu. On je plen »smrtne stiske«, oz. kakor namiguje beseda evangelista Marka, »grozljive osamljenosti«. Sam pred bližajočim se strahotnim trpljenjem, ki se začenja zgrinjati nanj. Toda vzrok je še globlji: on čuti breme vsega zla in grdobije sveta. Tega zla ni zakrivil on, vendar je neznansko težko, ker ga je svobodno vzel nase: »Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les« (1 Pt 2,24). Jezus je človek, ki je »postal greh«, pravi sv. Pavel (2 Kor 5,21). Človek je zelo občutljiv za telesno trpljenje in je zaradi njega zlahka ganjen; veliko manj pa je občutljiv za duševno trpljenje, ki se mu včasih celo posmehuje, češ da gre za preobčutljivost, avtosugestije, muhavost. In vendar Jezus nikoli prej ni potil krvavega potu, samo takrat se je to zgodilo, ko je bilo njegovo srce strto. Mislim na tiste, ki opazujejo, kako vidi trganje vezi, ki so mu bile v življenju najpomembejše, in se naenkrat znajde sam. Mislim na onega, ki so ga izdali v njegovem najglobljem čutenju, ki ga je strah nečesa, kar ogroža njega ali življenje ljubljene osebe. Mislim na tistega, ki po krivici ali pravici (sicer pa v tem primeru sploh ni bistvene razlike) s prstom kažejo nanj in je dan za dnem izpostavljen javnemu posmehu. Koliko skritih Getsemanijev v svetu in znotraj naših domov! Evangelij nas spominja, da je bilo tudi to srčno trpljenje povzeto in posvečeno skupaj s strahom pred smrtjo, ki ga izkuša človek. Ko pomislimo na pogum, s katerim so nekateri mučenci šli naproti smrti, bi bili lahko celo v skušnjavi, da bi pomislili, kako so bili učenci celo močnejši od Učitelja, ki je »potil krvavi pot«. Toda mučenci so lahko računali nanj; lahko so rekli: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč« (Flp 4,13). On pa ni mogel računati na nikogar. Mučenko Perpetuo so prijeli medtem, ko je rojevala otroka. V porodnih bolečinah je vpila in se pritoževala. Vojaki so ji prigovarjali: »Če ne moreš prenašati teh bolečin, kaj bo šele, ko boš sredi muk v areni?«. Toda mlada žena jim je odgovorila: »Zdaj sem jaz, ki trpim, takrat bo pa nekdo drug trpel zame«. Od Jezusa v Getsemaniju pa se moramo nekaj naučiti: »V smrtnem boju je še bolj goreče molil«. Moliti v preizkušnji! To je vir naših moči; to je kanal, po katerem nam priteka Jezusova moč in pogum.   R. Cantalamessahttps://zupnija-komenda.rkc.si/index.php/content/display/135