V vsakem obdobju se je našel kdo, ki je grozeč prelistal te evangeljske strani pred svojimi sodobniki in tako podpihoval psihozo strahu. Pojav se redno okrepi v določenih obdobjih, kot je bil recimo nedavni prehod v drugo tisočletje. Svetujem vam, da ostanemo mirni in da se niti malo ne vznemirjamo zaradi teh napovedi katastrof. Dovolj je, da preberemo zadnji stavek današnjega evangeljskega odlomka: »Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih, ne Sin, ampak samo Oče.« Če niti angeli in Sin (se razume, da kot človek, ne pa kot Bog) ne vedo za dan in uro konca, ali je mogoče, da ve zanjo in je pooblaščen, da jo razglasi, zadnji privrženec kakšne sekte ali verski skrajnež? V evangeliju nam Jezus zagotavlja, da se bo nekega dne vrnil in zbral svoje izvoljene z vseh strani neba; kdaj in kako bo prišel (na oblakih neba, ko bo sonce otemnelo in bodo padale zvezde z neba). Jezus pravi: »Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi.« Se je zmotil? Nikakor, ni namreč prešla generacija, ki je Jezusa poslušala, kajti pred njihovimi očmi se je s tragičnim uničenjem Jeruzalema leta 70 po Kristusu zrušil njim znani judovski svet. Ko so leta 410 vandali napadali Rim, so mnogi veliki duhovi tistega časa mislili, da je prišel konec sveta. In niso se kaj dosti motili: ugašal je svet, ki ga je ustvaril Rim s svojim imperijem. To ne zmanjšuje, ampak celo poveča resnost krščanskega prizadevanja. Največja neumnost bi bila, če bi se tolažili, rekoč: »Saj tako in tako nihče ne ve, kdaj bo konec sveta,« pri tem pa pozabili, da je zame lahko konec že to noč. Zato Jezus sklepa današnji evangelij s priporočilom: »Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas!« (Mr 13,33). Za vse to je kriva naša podoba o Bogu. Omenjeno govorjenje o koncu sveta zaradi samega načina in pogosto zaradi govorcev z izkrivljenim verskim čutenjem na nekatere ljudi vpliva zelo kvarno: v njih namreč krepi podobo večno jeznega Boga, ki komaj čaka, da bo razlil svojo jezo nad svetom. Toda to ni svetopisemski Bog, ki ga psalm opiše: »Usmiljen in milostljiv je Gospod, počasen v jezi in bogat v dobroti. Ne pravda se venomer, ne očita na veke … zakaj on pozna našo sestavo« (Ps 103,8–14).  »Gospod govori: Mislim na rešitev in ne na nesrečo. Klicali me boste in uslišal vas bom« (Jer 29,11–12).  »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« Danes nekateri to izjavo postavljajo pod velik vprašaj. V neki zbirki izrekov za in proti obstoju Boga (mnogo več jih je proti kakor pa za) je slavni kulturnik in novinar zapisal: »Vera bo izumrla. To ni vedeževanje in še manj prerokovanje. To je dejstvo, ki čaka svojo dovršitev. Ne pustimo se prevarati velikanskim množicam, ki se zbirajo okoli papeža … Vse to ni 'ponovna zmaga Boga', ampak le poslednji žarek njegovega zatona. Ko bo odšla naša generacija in morda še generacija naših otrok, nihče več ne bo čutil kot resnično temeljni problem, da bi dajali neki smisel življenju … Tehnika je potisnila vero v njen zaton.« Če se nekateri v imenu vere čutijo poklicane, da oznanjajo skorajšnji konec sveta, se drugi v imenu sveta čutijo poklicane, da oznanjajo skorajšnji konec vere. Oboji imajo skupnih nekaj stvari. Oboji so pripravljeni priseči, da je trenutek, ki ga razkrivajo, zelo primeren; oboji so pripravljeni popravljati datum konca, ko se izkaže, da so se zmotili; nihče izmed njih pa se niti najmanj ne vznemirja zaradi preteklih laži. R. Cantalamessahttps://zupnija-komenda.rkc.si/index.php/content/display/117