Zakaj duhovniki nasprotujejo noči čarovnic? Ali ni lepo, ko starši skupaj s svojimi otroki izrezujejo in krojijo buče ter tako preživijo nekaj časa skupaj? Ali nas hočete oropati vsakega veselja? To nikakor ni omejevanje družinskega veselja. Dobro se je vprašati, kaj je pametno. Skupaj preživeti čas ni v vsakem primeru dober. In ta, ki ga omenjate, prav gotovo ni. Vidim, da izvora praznika ne poznate, zato vam bom skušal vsaj nekoliko pojasniti današnjo zmedo. Po medmrežju mi je poslal neki duhovnik tole misel: »Ali veš, da je morala pri starih Keltih vsako leto na dan  /halloween/ ena družina v vasi darovati svojega otroka v ognju, da bi s tem umirili hude duhove? Otroka so živega zažgali, ostanke pa položili v izdolbeno repo ali bučo, na katero so izdolbli strašljive dele obraza!« Sprašujem vas, ali se vam zdi primerno ohranjati spomin na ta grozljiv običaj, se ob takih spominih zabavati ob svojih živih zdravih otrocih?! Mislim, da je, ne le za kristjane, ampak za vsakega človeka neprimerno obujati  spomin na ta poganska grozodejstva. Čarovniki/ce so zahtevali žrtvovanje, sežiganje živih otrok; od tod – noč čarovnikov/nic. Pa vendar sedaj to ni kakšen obred, je le zabava, ki otrokom prinaša veselje in sprostitev. Nihče noče obujati starodavnih obredov. Na Irskem je morala vsaka vas žrtvovati v ognju enega otroka. Vsaka družina je zato v tej noči doživljala velik strah. Nihče ni vedel, koga bodo čarovniki izbrali. To se je dogajalo vsako leto, dokler ni  prišlo krščanstvo. Spreobrnjenje k Jezusu je rešilo otroke. Če sodelujemo pri praznovanju noči čarovnic – hočemo ali nočemo – pomeni, da praznik odobravamo z vsem, kar sodi k njemu. Povemo, da ne verjamemo popolnoma, da Bog želi strah nadomestiti z ljubeznijo, mirom. Sveto pismo pozna človekov strah in njegov izvor. Zato hoče človeka osvoboditi. Nova zaveza je glede tega prav tako stroga: »Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti.« (2 Tim1,7). Strah torej ne prihaja od Boga, ampak od njegovega nasprotnika. To vendar počnejo tudi verni ljudje, ki hodijo v Cerkev, njihovi otroci obiskujejo verouku, se tudi oni motijo?   V 1 Tim 4,1 sv. Pavel kot prerok vidi v prihodnost: »Duh izrecno pravi, da bodo v poznejših časih nekateri odpadli od vere in se vdajali zavajajočim duhovom in naukom demonov.« Seveda tudi nekateri verniki ne ločujejo več med pravim in lažnim. To drugo je bolj zanimivo, bolj vleče. »Skrivnost zla« je vedno mikavnejša kot »skrivnost vere«. Je navidezno celo lažja pot skozi življenje. Nekateri iščejo spektakle. Celo Marija je lahko zlorabljena v te namene, tudi svetniki. Nekateri bi Marijo kar spraševali določene stvari, kot to počnemo s pomočjo telefona. Vidimo slike vedeževalcev, zadaj pa visi slika Srca Jezusovega in Marijinega. Nekateri zdravilci nalagajo nemogoča bremena (npr. vsak dan zmoliti 200 očenašev, pa boste uslišani). Vendar ta način vedno pušča za seboj ruševine, pa naj gre za vernega ali nevernega človeka. Vedno so posledice. Če poslušam takšne stvari, berem knjige, ki so navidez zanimive in vlečejo ter navidezno razkrivajo neke skrivnosti. Že če se iz radovednosti lotim teh zadev, ne bo ostalo brez posledic. Tudi če so takšni ljudje navidezno verni, so že na poti odpada. Praviloma takšnim ljudem evharistija (sv. maša) nič ne pomeni. Ste že kdaj slišali, da bi kdo za pokušino vzel malo strupa, iz radovednosti zaužil solno kislino, popil požirek varikine. Razlika je le v tem, da so tu posledice hipne, tam pridejo za človekom, da zanje niti ne najde več vzroka. In običajno duhovno bolezen zdravi z novimi strupi. (Članek je objavljen v novembrski številki župnijskega lista Petrovo pismo)https://zupnija-komenda.rkc.si/index.php/content/display/112