»Razviti svet« je bil dolga leta navajen praznovati drugačen Božič, kot bo letos. Lahko rečemo, večina je mislila, da praznujejo Božič. Malo se jih je v mislih preselilo v Betlehem ali pa so bili prisiljeni iti tja zaradi preizkušenj. Sedaj so zaprta vrata ne le za Sveto družino. Za vse družine in posameznike. Gostišča, prenočišča, šole, sejmi, kupovati in prodajati se ne da veliko … Tokrat ne zaradi gneče, zaradi katere, sta šla iz Betlehem Jožef in Marija, ampak zaradi samote, ki je zapovedna.

Zgodovina se ponavlja, slika v okvirju je drugačna, okvir je isti. Ali najdemo vzporednice med takrat in danes? Ali ločimo med tem, kaj je »praznovanje« Božiča in kaj »obhajanje« Božiča?

Kako je zanimiva igra človeštva, ki jo je v sprejel Bog, ker je človek tako želel. Vsa leta so nam po večini medijev govorili, da je Božič pravzaprav družinski praznik, da je bistvo praznovanja v krogu domačih, ob dobri hrani in ob obdarovanju. Sedaj je Gospod Bog izpolnil to željo. A ker se je umaknil, nas je strah. »Nismo tako želeli, nismo tako mislili, dobri Bog, vrni nam čase, ki so bili. Ali ni tvoje ime Ljubezen«. To zre iz pogledov ljudi, ki so praznovali Božič brez Boga in morda malo iz navade prišli v shodnico v župniji, tako, da se ne pozabi. A tudi shodnica je sedaj v glavnem zaprta.

Seveda ob tem trpijo tudi tisti, ki so Božič vzeli zares. Ti bodo v tem času za Božje svetišče naredili svoje domove in družine, kakor sta Jožef in Marija za svetišče naredila Betlehemsko votlino. A najprej je treba narediti za svetišče tisto votlino, kjer prebiva srce (prsna votlina!). Ti ljudje bodo tudi začutili lakoto po Bogu in ji tudi zadostili, tako ali drugače. Obhajilo in zakrament spovedi je kljub vsemu mogoče prejeti, drugače kot prej, pa vendar …. A lakote po Bogu še ni veliko, za sedaj je več strahu in ravnodušnosti, lakota je po darovih, ki so za zaprtimi vrati.

Morda tokrat malo bolje razumemo, kaj pomeni, ko rečemo «Blagoslovljen Božič«.
Sveta družina je bila v velikih preizkušnjah, a vendar najbolj Blagoslovljena.