ČAS PREIZKUŠENJ JE TUDI ČAS ZAOBLJUB

V času preizkušnje, ko so ljudje v nevarnosti za življenje ali obstanek, se velikokrat pojavijo zaobljube. Torej nekaj, s čimer se bomo zahvalili za rešitev in prosili za pomoč. Tako so po velikih vojnah nastala tudi znamenja in kapelice. Najbolj znane so bile nekoč v ta namen procesije ali pobožnosti. V zahvalo, da ni bilo hujšega, je tako nastala zaobljubljena protipotresna pobožnost, ki je prišla kot »ukaz« s strani tedanjega škofa in se je najprej obhajala vsak velikonočni ponedeljek popoldne,  včasih združena tudi s procesijo.

V naši župniji tudi imamo zaobljubljeno romanje na Homec, in sicer vsako leto na ponedeljek po beli nedelji. Župnijska kronika navaja, da je to bila zaobljuba naših prednikov za pravo vreme in blagoslov dela na polju, danes bi lahko rekli tudi doma in v službi. Ker letos to zaradi razmer odpade, bomo to romanje prestavili na jesenski termin, da izpolnimo zaobljubo.

Včasih je treba biti previden pri zaobljubi, saj stiska morda človeka zmede in se zaobljubi »pretežko«. V devetdesetih letih je bilo kar nekaj fantov, ki so se zaobljubili, da bodo, če se rešijo iz vojne v Jugoslaviji (ena od slovenskih družin je pribežala iz Bosne), postali duhovniki. Prvi korak so storili, torej se vpisali v bogoslovje, kasneje pa ugotovili, da je to nasilje nad njihovo naravo in značajem. Ker jih je vezala zaobljuba, so bili v stiski. V takšnih primerih duhovnik pri spovedi človeka lahko odveže zaobljube. Tudi pri teh stvareh si torej ne smemo nalagati nemogočih zahtev do sebe.