POVEZAVA Z DOMAČO CERKVIJI SO SEDAJ LE ŠE ZVONOVI

V času kuge in kolere so se vasi med seboj sporazumevale z zvonovi. Tudi v času turških vpadov. Tako so ugotavljali, ali je v tej ali oni vasi še življenje ali je povsem izumrlo. Seveda so bili kraji redkeje poseljeni, manj je bilo ljudi, a to je bil način, da so videli, kje je še življenje. V časih hudih bolezni je bilo tudi zapovedano zvonjenje bodisi kot prošnja ali zahvala. Jutranje, opoldansko in večerno zvonjenje (Ave Marija) ostaja kot opomin, da bi ohranili molitev Angel Gospodov v zahvalo nad zmago Evrope nad Turki.

Poleg duhovnikov ter cerkva (oltarjev) so zvonovi ena redkih stvari, ki so posvečeni. Posvetitev in blagoslovitev sta dve zelo različni stvari, čeprav marsikdo tega na loči. Posvetitev pomeni, da neko stvar ali osebo izključimo iz posvetnosti in je namenjena le za to, kar se nanaša na Boga. Morda smo že slišali koga, ki je dejal … za mir zvoni, proti vojni, proti virusu zvoni, v zahvalo … Nikakor. Zvonovi vedno zvonijo, da povabijo k molitvi za določen namen ali vabijo k sveti maši. Samo ena izjema je. Včasih so bíli plat zvonà. To je pomenilo, bliža se nevarnost, bližajo se Turki, požar je v vasi, nevihta je blizu ... vendar to nikoli ni bilo zgolj človeško orodje, ampak vedno tudi poziv k molitvi. Sploh ob nevihti, ko ob zvonjenju verni ljudje prižgejo blagoslovljeno svečo in molijo za odvrnitev hude ure.
Leta 1925 je župnijska cerkev dobila nove zvonove. Običajno je na večjih zvonovih tudi pomenljiv napis. V Komendi piše takole:

VOJSKA JE SVETEMU PETRU ZVONOVE POBRALA – MOČNA LJUBEZEN ŽUPLJANOV PET NOVIH MU JE DALA

VSI PETERI VLITI V SVETEM LETU V ČAST BOGU IN PRESVETI DEVICI IN PRVAKU APOSTOLU PETRU

SEMKAJ V BOŽJI DOM VSE VAS KLICAL BOM