MOLITEV ZA UMIRITEV DUHA …

… ima vsako verstvo (ne umiritve duše, duh je več kot duša). Ponavljajoča se molitev pomirja človeka. Vzhodna cerkev pozna »molitev srca«. Ponavljajo besede iz Svetega pisma: »Jezus (Davidov sin), usmili se me«. Dva dela stavka prilagodijo dihanju. Pri vdihu prvi del (celoto ali samo Jezus), pri izdihu drugi del. Tako svoje dihanje spremenijo v molitev. Seveda je to dolgotrajno delo, ko človek tudi pri drugih opravilih in mislih lahko »diha« to molitev.

Zahodna cerkev ima rožni venec. Običajno pomislimo na to, da molimo, ko sedimo, klečimo, morda še na sprehodu. Vendar je molitev ritmična, lahko jo molimo tudi med delom. Nekateri ponavljajo po več časa skupaj samo »Slava Očetu in Sinu …«. Treba je ločiti molitev ob priložnostih in kaj je vztrajna molitev, molitev, ki jo molimo nekako spontano. Spomnim se pokojnega profesorja, ki se je jezil na številne nove molitve, ki nimajo notranje zgradbe in je rekel »so kot nametana polena«, pa čeprav molitve. Molitev se naseli v srce, ko je njena izgovorjava čim bolj približana bitju srca ali dihanju. Tudi če rožni venec zmolim po delih (po desetkah) čez dan, ni nič narobe. Molitev je večja kot mi, ne moremo je ocenjevati.